Carovnice.org - Alimtamanib 2. del

Ustvari nov račun

Domov | Posreduj Novice | Urejanje osebnih nastavitev | Teme | Top 10

carovnice.org...

Domov

Krog modrih

Forumi

Osebna sporočila

Knjiga svetlobe

News

Posreduj novice

Arhiv starih člankov

Enciklopedija

Borov Log - Interno

BL SIS

Vsebine

Enciklopedija

Statistika

Uporabniške nastavitve

Registrirani uporabniki

Posreduj novice

Tvoj Račun - Nastavitve

Iskanje

Povezave

Borov Log

Vrbov Log

Artofenergy

SIS

Prazno

Knjiga svetlobe: Alimtamanib 2. del
Poslano 10.09.2005
Tema: Knjiga svetlobe - pametna knjiga

...
On je moj prijatelj in zelo zabavno je z njim, ampak vseeno sem včasih raje sama. Če si premalo sam, lahko pozabiš, kako zares deluješ, ker sprejmeš prijateljevo mnenje, ne da bi resnično premislil o njem. Do tega ne pride iz mehkužnosti ali petolizništva, ampak je tako - če nekdo, ki ti je ljub, izrazi nek pogled na stvar, ga kratko malo sprejmeš, ker človeku zaupaš. Dobro se je zato občasno umakniti in pogledati, kako bi storil samovoljno. Pogosto ravnaš potem enako, ampak pomembno je, da si sam prišel do tega. Vedno, ko se po teh odtegih vračam, se najprej oglasim pri Vitezu. Ta je manjši od mene, manjši od Gambruškega, ki je moj sosed, ampak bo pa še zelo zrasel. Že zdaj spleta prav lepe zgodbe, pa tudi peti zna.

Ondan je revež ležal cel dan na hrbtu, ker si je opekel trebuh in v koraku. Z Gambruškim sva ga šla obiskat in pokratkočasit. Gambruški je bard in kočijaž in pametne reči govori. Sakori Hruška ga je enkrat izzivala z vprašanjem, zakaj se sploh splača živeti, pa ji je podrobil: »Ker je vsak sončni zahod en, ki ga še nisi videla in vsak vzhod en tistih, ki jih boš najbrž prespala.« Sakori se je povesil nos, ker rada dolgo spi, v Gambruškega pa ne sili več, jo je najbrž izučilo. No, Vitezu sva Gambruški in jaz skušala zaplesati fandango, pa se je od smeha obrnil na trebuh. Jasno, da ga je smeh v hipu minil. Gambruški je hitro posrkal hladen zrak v usta in ga usmerjal na Viteza, jaz pa za njim. Pred oknom so medtem postavali štirje mestni turisti in se spakljivo režali. Niso čutili grozne bolečine, so pa namigovali, da nekateri pri njih to radi v usta devljejo in je enega v zlobi zaskrbelo, če so najini nameni čisti. Gambruški je bil takrat hudo jezen in jih je prepodil s kozo. Kdor sprašuje po namenih - no, ta je že odpisan. Moji nameni niso ne čisti ne nečisti, ker jih nimam. Bivam pač, in se odzivam na okoliščine, nameni so pa domena meščanov. Res pa je, da ne bi smeli tako namigovati - ene reči so svete in nedotakljive, kot otroci in živali in umetnost in kup tega. To ne pomeni, da moraš medleti v oddaljenem strahospoštovanju (tudi to je skrunitev), ampak enostavno jih ne smeš omazati. Če si lep in vstopiš, to ni težko. 'Lep' ne pomeni videzno lep, ampak tako pravi moja sestra Tudi tem, ki imajo čistost in delajo dobro in stopajo po svetlih poteh. Ni ji zares ime Tudi, ampak to njeno ime pomeni v kiswahiliju. Mogoče zato zna tako veliko stvari. Riše in pleše in kipce dela in pesni in zgodbe pripoveduje z glasom, ki se sipko razpušča kot puščavska mivka, če ga znaš prav poslušati. Saj jaz tudi plešem, če ni nikogar v bližini, ampak sem se prej preveč pretepal, Tudi je pa prav domača v tem. Zbira plesne gibe kot jaz nabiram jezike; pravzaprav zbira ona kar cele umetnosti. Zelo rada jo imam in to ve, je pa včasih jezna name, ker sem premalo krotka. Zadnjič sva šli na sprehod in se igrali Obrazložitve, to pomeni, da mi Tudi nekaj pokaže, jaz si izmislim, kaj to je in se ona dela, da mi verjame, ampak obe veva, da mi ne, ker je to samo igra. Za nama je pa hodil en fant iz mesta in hotel vedeti, kaj delava. Naju je gledal z velikimi očmi in mislim, da sva mu bila všeč. Tudi je bilo malo nerodno, jaz sem bil pa prijazen in sem pustil, da hodi za nama. Bil je krasen dan za igro, ampak je bilo treba Dolgolasca kar naprej tolerirati. Tudi sem pokazal zmehčane rakove klešče, pa je oni rekel, da lažem, da je le rdeča jabolčna lupina. Hotel je pokazat, da razmišlja, čeprav ni bil plačan. To je nekaj v mestu, sem mu povedala, tu pa to vsi počnemo; pa me ni slišal in je bil še dalje pameten. Šel mi je na živce, Tudi je bila pa vesela in še ponosna nanj, da je bil meščan pa je vseeno mislil, ponosna bolj kot name ali na Viteza ali celo Gambruškega, ki pa to vse dni počnemo. Kar pohvalila ga je. Pokazal sem ji borov gozdiček, ki raste v vodi, ko je nehala, Dolgolasec je pa vskočil, da so to alge, butelj mi je rekel, in je povedal še eno latinsko ime zanje, da je bila Tudi spet očarana. Takrat sem ga na gobec, Tudi mi je pa rekla, da sem divjak in ga je šla umivat. Saj je bil res malo rdeč, ker sem ga s kamnom pestnjakom. Tudi je bila zeleno-rjavo jezna, rekla je, da fant ni nič hudega mislil, meni pa le ni všeč, če kak meščan misli, da sva jaz in moja sestra neumna. Ko sem bil še nižji in sva igrala s starejšim bratom, je eno mestno kuro, ki se je vmešala, obrcal in oklofutal pa nisem bil nič jezen - še ponosen sem bil. Tudi je bila pa jezna, zato sem šel stran in če ju nikoli več ne bi videl, mi je bilo vseeno. Do večera sem smukala lešnike za kosilo in dihala polna usta svobode, pa že vmes sem začela Tudi pogrešati. beeeeeeeeeeh Že pred zahodom sem splezal v najino drevesno hišico in ona me je že čakala tam, da me je ugriznila in potem objela. Sem je bil tako vesel, da nisem znal naprej in sem se delal, da sem hud. K sreči me pozna, pa mi je dala kamen, jaz pa njej girlando iz gozdnih jagod in potem sva šla lahko spet dol. Med plezanjem sem mislila, kako sem še vedno precej naivna, kar je ene sorte egocentrizem. Ne tak navaden, ko sediš na buldožerju in povoziš vse krog sebe, da bi dosegel ta svoje, ampak tak naiven, kjer si tako ujet vase, da misliš, kako so vsi točno taki kot ti v tisti sekundi ko ravno to misliš. In naiven si tudi, če pozabiš, da vsak vedno ne reče tako kot je. Kadar si tak, niti prave poezije ne moreš brati, kar je škoda. Jaz zmerom rečem točno to, kar mislim. In če rečem Divjak z naježenim glasom, rečem, da je nekdo nekaj naredil iz zlobe in pokvaril eno lepo stvar in da ga nočem spet srečati. Tudi je pa rekla le, da sem ravnal impulzivno (kar je bilo pa res) in sploh ni bila jezna na mene, ampak na Dolgolasca, umila ga je pa zato, ker je bilo tako prav. Tudi stori, kar je prav, bolj večkrat od mene. In ko sva priplezala dol, je Dolgolasec sedel pod drevesom in piskal. Hotel je biti še naprej v bližini Tudi, zato je malo zamencal in gledal, če mu kaj zamerim - kot da bi bilo to pomembno. Tudi bi lahko šla z njim ne glede na moj mrčes. Rekel sem mu, naj ne bo neumen, pa ga ne bom več udaril in sem se trudil, da ne bi zvenelo sovražno, ampak je itak slišal samo besede in mi je takoj poklonil dežnik in fotografsko napravo. Vzel sem, da ne bi bil nesramen, ampak vesel pa nisem bil - zato je Tudi hitro rekla Lepa gesta namesto mene in me je dregnila. Kaj, namesto slik imam zgodbe, v deževju pa grem najraje v gozd in tam hodim nag, ampak sem potem le rekel Hvala, čeprav so bila to draga darila in niti prosil nisem zanje. Dolgolasec je bil zdaj Tudiin prijatelj. Nekaj časa sem še hodil za njima, ampak me on nikoli ni razumel, pa še važen se mi je zdel. Tudi ni nikoli potožila, ampak sem vedel, da je usklajevanje med nama naporno in da bi jo razveselilo, če bi še midva postala prijatelja. Poskušal sem, ampak on je imel svoje izhodišče, jaz pa svojega. Znanje je sicer jemal iz šol prav kot Fant brez srajščke, ampak ga ni prav nič oživljal. Suhega ga je stresal po meni, da me je praskal po grlu in mi silil v oči kot divji poper. Tudi je bila vedno malo žalostna, če sva si skočila v lase ali če sem godrnjal čezenj, tega pa nisem hotel, ker jo imam rad. Da bi jo razbremenil, sem šel malo po svetu pa sem zdaj spet sam. Klatim se in se igram s spomini. Vem, kako sem kot majhnica hrepenela po nečem v cerkvenih zvonovih. Kadar so bili, me je Klobučarica zadegala na ramena in hitela z mano proti cerkvenemu turnu, pa nisva nikoli prišli pravo-časno. Ne spomnim se več, kaj sem tako zavzeto preganjala. Lahko bi vprašala Klobučarico, pa je raje ne bom. Ne maram, da mi drugi poustvarjajo spomine, čeprav bi mi ona najbrž prav povedala. Modra ženska je, veliko zasluži s klobuki iz filca in platna in lubja in safiana, ki jih odprodaja meščanom, najboljše pa ohrani za nas. Trije so ji še posebno pri srcu in čeprav ves čas krožijo med nami, ji trenutni nosilec vedno izroči željenega, če ga prosi. Lahko bi ga vzela kar tako - če ni lastnine, tudi ni kraje, ampak je mila ženska. Nima las in vsak dan preteče nekaj kilometrov na tešče, pa sode zna delati iz lesk in platan in majhne steklene žirafe. Včasih jih poslika z motivi simmarin in kialio. Enkrat je zame ustvarila angela z energijo cerkvenega stolpa. Ta slika visi v otroški spalnici pod oknom. Pred spanjem sem jo takrat večkrat opazovala, dokler me ni premotilo, kako sta se Atreju in Juš na sosednjih posteljah zabubila v odeje in vonjala lastne izpuhe, ker so jima dišali. Potem me je bolj zanimalo, če je smrad, ki nekomu diši, sploh še smrad. Kadar malo bolj razmišljam o vprašanjih, uvidim, da jih je veliko, na katera ne znam odgovoriti, kot je naprimer tole, ali kako narediš sladkor v kockah, če so limone na jajcih res dolgoročno zdravilo za ploske noge, zakaj sneg ne velja kot puhasto agregatno stanje vode... ljudje so lahko prav presenetljivo neumni, še posebno tisti, ki mislijo, da to niso. Jaz nisem nobena izjema, čeprav kdaj rečem kaj takega, da se kasneje sama začudim svoji modrosti. Vem veliko stvari, ki mi jih niso drugi povedali in jih kdaj tudi komu povem, če me vpraša. Ali verjame ali ne, to je pa njegova stvar - konec koncev sem še ves zelen in se najbrž kaj motim. Vesela sem le, da nisem tako neumna kot meščani. S tako lahkoto jih vodiš za nos, da to sploh ni več v veselje. Moj bratranec, ki je lopov, hodi vsak teden v mesto in mastno služi z zaletavo domislico, ki ji lahko nasedejo samo meščani. Ima laser, ki postara za dvajset let, ampak je zaradi ozračja v mestih nekam šibak in morajo klienti 17 let hoditi na obsevanja, če želijo doseči rezultate. Prav imenitno služi z njim. Mestniki so kaj hitro odvisni, pri čemer mamila zavzemajo najmanjši del. Zasvojeni so s televizijo, z računalnikom, alkoholom, ki je reka nečesa drugega, z druženjem v lokalih, z navadami vseh sort, pa vse samo zato, ker so pozabili biti sami. Kadar pri nas kdo opazi podobno nevarnost, gre za kak mesec v divjino in pride nazaj osvežen. Prav ničesar ne potrebuješ na svoji poti, da bi brez tega ne bil celovit. Manj je več je res in kadar so ženske nataknjene, včasih rečejo, da imajo moški večje in težje možgane od njih. Kaj pa zdaj?

Vezane povezave

· Več o Knjiga svetlobe - pametna knjiga
· Članek je napisal Beli_Mag

Največkrat prebran članek o Knjiga svetlobe - pametna knjiga:
Alimtamanib 2. del

Article Rating

Average Score: 3.5
Glasov: 4

Opcije

Prilagojeno za izpis

Novico pošlji prijatelju

Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino ne odgovarjamo.

Re: Alimtamanib 2. del (Ocena: 1)
od LadyLucy (drevo,veja iztopa in se preliva z okoljem) - 19.09.2005
(Informacije o uporabniku | Pošlji sporočilo) http://www.carovnice.org

men se zdi to ful dobr pa zanimiv. v bistvu resnično. ker ko samo pišeš delaš in si ne ustvarjaš v glavi neumnih nepomembnih misli in jim ne pripisuješ namena in jih ocenjuješ pomembne ker to pač niso. ves čas samo biti in živeti z naravnimi zakoni, moralnimi in fizikalnam(sprejeti bomo morali odgovornost za te ki smo jih spreminjali). čeprav svet sanj obstaja.

Sej mogoč že vsi veste ta film, ampak če ga kdo še ni men je bil kul. Waking life je naslov.