Knjiga svetlobe: Alimtamanib ... 1. del
Poslano 30.08.2005
Tema: Knjiga svetlobe - pametna knjiga
|
 Pregovor
Neka deklica velike modrosti se je malo izpisala. Na list papirja je spisala svojo zgodbo polno modrosti. Kdor jo razume, ve več ...
Jure
Alimtamanib ... Ne vem sicer, kaj ta beseda pomeni, se mi pa zdi, da je strašno lepa in skrivnostna. Beli Mag to počenja na splošno - da si izmišlja nove besede in jih daje ljudem, da jim najdejo prave pomene. Jaz si rajši izmišljam zgodbe in iščem popolni kamen.
Veliko zgodb ustvarim vsak dan, ampak malo, prav malo jih zapišem. Najbrž zato, ker navadno vmes plezam ali vrtnarim ali lovim ribe. In če loviš ribe, to ni prikladen čas, da bi si kaj zapisal. Saj ne, da bi ribe opazile, da si nezbran, le ti ne opaziš več njih. Tokrat pa pišem, ker imam čas. Odkar pomnim, že iščem popolni kamen, pa sploh ne vem dobro, kakšen da je. Predstavljam si, da je lepo okrogel in barvit, ne vem pa ne tega: je tako majhen, da sem ga že kdaj spregledal ali pa je orjaški. Tudi takega bi prav lahko spregledal.
Doma sem v kotanji ob jezeru, skupaj z drugim, ki smo se že rodove nazaj umaknili sem in se odtegnili betonu in industriji.
Ko rečem 'v kotanji', se to sliši smešno majhno - ko luknjica, kamor kot otroci kotalimo frnikole. V resnici pa je to prav velik kraj, bos ga ne prehodiš v šestih dneh. Ima vsaj šest črk, B-H-I-J-N- in -O, ampak največkrat dodamo še druge, da natančneje označimo predel, o katerem govorimo. Všeč mi je tukaj, ker živimo po pameti. Poznam ogromno meja in veliko svobode, zato sem v ravnovesju. Moški sem, ko nosim čolne, kaj popravljam ali se pretepam, in ženska, ko kuham, pomivam ali delam z rožami. In kar je najlepše - ko ustvarjam, sem oboje.
Ponyesha sem. Ni mi tako ime, ampak v swahiliju to pomeni Zdravilec in tako pot sem si izbrala. Lahko bi si izbrala kako drugo in enako dobro stopala po njej; ne mislim, da je kaj vnaprej določeno, kot da bi prijazni mož s cilindrom rekel Tale bo Ponyesha in bi bil ti potem do večnosti zavezan k temu. Tudi nisem tak, da bi ustrezal mitični predstavi zdravilca - nisem visok, slok, dolgolas vilinski človek s popotniško malho in zdraviteljsko palico, še zdaleč ne. Tudi ne zdravim tako, da bi položila vrh palice na rob bolnikove avre in žebrala čarodejne besede; jaz se ukvarjam z ljudmi, jih poslušam in razumem in rad jih imam. Ljubim samoto in marsikaj znam početi z očmi. Moje resnice so kratke in preproste, zato jih marsikdo spregleda.
Odmaknjen rod smo - kadar pridejo ljudje iz mesta, se nam čudijo - pravijo, da smo reveži in da nam je sam Hudič ponagajal, ko nas je zaprl sem. Jaz jim vedno rečem, da ni res; da nas je sem nastavil Bog. Pa tudi to ni čisto res, ker sta oba izmišljena. No, ne ravno izmišljena, ampak meščani si to malo narobe predstavljajo, pozabljajo, da sta oba le produkta percepcije in ena trdna celota. V osnovi so vse reči nevtralne, čeprav meščani pravijo, da so drevesa s širokimi listi prijaznejša, da je poletje boljše od zime in da so v mestih na boljšem od nas. Takole stojijo reči: Zdaj sem v svojem čolnu in vodo iz njega izlivam v jezero. Deževalo je. Zato je v čolnu voda, pa tudi ribe bodo zato bolj prijemale. Nad mano stojita dva meščana in mislita: Da je voda v čolnu, je slabo, da bodo ribe prijemale, je dobro. Mnogokdo tako misli.
Jaz, Ponyesha, pa imam rad tale obred: priti zgodaj do privezov, s posebno kretnjo vreči torbo s hrbta na prod, sezuti čevlje in že brodim v čolnu, polnjenem z vodo. Rada ga praznim s temle tu-vedrom in nato še očedim z zeleno spužvo. Dajem si občutek odgovornosti in zrelega ravnanja. Kadar pa ribe dobro prijemljejo, jih je treba oluskati in jim iztrgati želodec, tega pa ne maram. Ne dopadejo se mi zelo mrtve živali.
Čiščenje čolna je dobro, razen kadar to delam za kazen. To je takrat, ko me mora kdo opomniti, naj ga že vendar očedim. Potem sem jezna nase, ker sem neodgovorna in jasno, da v tem ne uživam.
Sicer pa je pri nas trdo delo cenjeno - če delaš, si priden in še plačilo dobiš. Že samo v naši hiši je tako, da ne dobiš nič jesti, kdor ne delaš. Seveda bi v resnici vendarle dobil jesti, ampak jaz ne bi vzel - kdor nič ne dela, žre pa le, je lenuh.
V krajih zunaj so se stvari lotili drugače - fizično delo je bolj ali manj v posmeh, nekaj meščanov pa je plačanih za umljenje. To ni tako slabo, je pa prineslo eno smešno posledico - ljudje, ki jih nihče ne plača, ne bodo začeli misliti. Nekaj meščanov gre v šole in so šele potem učitelji. Vsak mesec dobijo denar, da drugim podajajo snovi, o katerih se da imenitno razmišljati; ker pa ti drugi niso nič plačani, se vse skupaj ne obnese najbolje.
Pri nas vsak razmišlja in tuhta zastonj, učitelj pa je tisti, ki ve kaj o temi, ki te ravno zanima. Saj ni treba veliko, če bi se rad kaj naučil - samo dobro moram gledati in nato razmišljati o tem. Ko se natuhtam, odgovor kar privre iz mene: tako se mi vedno zgodi. Vse resnice, ki sem jih našla tako mimogrede, so v mestnih šolah napihnili in se delajo, da so dostopne samo njihovim plačanim mislecem.
Vidim pa, da vedno več meščanov rado pride k nam. Radi bi živeli po naše, se mi zdi, pa nas ne razumejo. Naš jezik je prvobiten in nespremenjen od začetkov jezika, zato mu pravim Arhetip. Ljudstva iz mest trdijo, da je tak zato, ker smo togi in zaostali v razvoju, jaz pa vem drugače. Novi jeziki so izšli iz našega, ko so jih govorci zrezali in poenostavili na več načinov, nato pa začeli te poenostavljence še gnesti med seboj. Kadar imam čas, se učim človeških jezikov in gledam podobnosti med njimi. Vsaj vse pomembne besede so obdržali, čeprav kdaj malo pomešajo pomene. Zadnjič me je eden od meščanov vprašal, če sem zagotovo človek; da nisem morda kak angel tolažbe ali bitje z zdravilno močjo. Smejala sem se mu in šla stran, kaj pa naj bi drugega. Saj tudi učitelji v šolah govorijo, da obstajajo trije bistveni razredi: ČLOVEK - RASTLINA - ŽIVAL. Morda so preslabo plačani.
Velika razreda sta dva - živali in rastline - in to veš po tem, ker nobenega od njiju ne moreš narisati kot eno samo obliko, kot to lahko počenjaš z malimi razredi.
Četudi stvar zožamo, ostane človek oblika, angel, zdravilec, mesar, ribogojnik ... pa funkcije.
Nasploh pa se mi ne zdi pošteno, da mora biti v mestu en človek kar hočeš nočeš ves svoj čas učitelj. Njim se sicer zdi tudi to sprejemljivo, ker so plačani v denarju. Temu in pa predmetom nasploh pripisujejo preveliko pomembnost. Mi nosimo čevlje za zaščito, ne za razvado, obleke pa proti mrazu in ne, da bi izgledali lepši. Človeško telo je že samo po sebi dovolj zanimivo, v bolj smešnih oblekah pa še posebno. Ure in ure bi lahko preučeval obrazne poteze ljudi iz svoje hiše, njihove oči, meščani pa raje presojajo tuje obleke. Najbrž še tega ne vedo, kako se kodrajo dlačice na rokah njihovih otrok. Smešni so - iste dlačice imajo po vsem telesu, pa se jih ponekod sramujejo, nekje pa jih še posebej negujejo, lišpavci. Ti so tako vse pomešali. Kadar je meni vroče, se sezujem ob cesti in grem bosa naprej. V vročini marsikdo stori enako, pa zvečer, ko me zazebe v noge, že kje ležijo kaki čevlji. Meščani jih imajo pa za modno zapoved in znamenje spodobnosti. Jaz jih ne razumem. Kdor hodi bos po steklu, je ravno tako neumen kot tisti, ki gre v čevljih po mivki.
Zanimiv odnos imajo predstavniki mesta do fotografskih naprav. Saj pri nas jih imamo tudi, a jih večinoma koristijo tisti najmlajši, ki so se šele začeli učiti o svetu. Kadar vidimo mladička, ki škljoca, se mu vsi smejimo in ga zbadamo - deloma, ker res počne neumnosti, delno pa zato, da ga naučimo odpornosti. Poudariti pa moram - ko so slike enkrat gotove, se nihče več ne smeje - prestrežemo razočaranje in obrazložimo, v čem je bistvo spomina. Kdor doume in z lahkim srcem odloži aparat, ta ni več mladiček. Potem si vsak najde kaj drugega - jaz se namesto slik poslužujem zgodb. Mnogo bolj žive so, pa še vsi prisotni lahko sodelujejo. Vsak lahko kaj doda in odvzame in po mili volji kreše ideje. Tudi o tem meščani vedo bore malo - slišim, kar jih učijo v šolah in ni mi všeč. »Začenši z jasno uvodno mislijo, najbolje citatom, napiši ličen, jedrnat uvod, ga povedi v dobro členjeno jedro, tvori kratke, zaključene enote. Stavki naj bodejo jasni in lahko berljivi, da čitatelj ne bo prisiljen možganiti vsepovprek ...«
Jezik navodil so sicer posodobili, ampak ideja je ostala takšna skozi krepkih nekaj zadnjih let - hočejo zgodbe, ki se kar same lahkotno presučejo skozi možgane in pustijo za sabo le lahno meglico. Meni se pa take ne zdijo prav nič impozantne. Zakaj je ne bi večkrat prebral in užival ob odkrivanju? Celotno življenje ima zgodben pridih - kjerkoli se potikaš in kar doživiš, iz vsega lahko nastajajo prvovrstne zgodbe in redkokdaj je vse tako, kot si zamisliš na začetku. Ko sem bila še zelo nizka in sem začela z iskanjem popolnega kamna, na primer, sem mislila, da ga bom lahko našla na vrtu in ga vtaknila v žep, sem pa na lepem odkrila, da živim na njem. Zabavno, ne? Česa takega zagotovo ni v kikirikulumu. Pravilno se reče kurikulum, ampak Fant brez srajščke nikoli ne reče tako. Že od malih nog hodi po svetu brez srajčke, ampak jemlje to šolano snov iz mavca in betona in nekaj vrže čeznjo pa jo dela bolj živo in barvasto. Reče (za pokušino), da so prestolonaslednika Franca Ferdinanda ubili iz principa ali kako je Newton rad zatrdil, da ni sile.
|
|
| |
| Article Rating | Average Score: 5
Glasov: 1
| |
|
Krog modrih
Knjiga svetlobe
Borov Log - Interno
Vsebine
Uporabniške nastavitve
Povezave
