Zdravniki so bili na začetku večinoma zasebni, kasneje pa so se pojavili tudi državni.

Julij cezar je podelil rimsko državljanstvo tujcem, ki so opravljali zdravniški poklic.

Sprva je bila njihova medicina polna magičnosti, ritualov in obredov ter zaklinjanj , izjeme so bile samo grške šole. Sčasoma so opuščali religiozno magičnost in vse bolj vpeljevali znanost. Vdor idej in magičnih obredov v medicini se je pojavil v pozni antiki z razvojem poganske teozofije, ko so tradicionalne vere zašle v krizo.

Prvi, čigar ime se je ohranilo, je bil kirurg Arhagatos, ki je prišel v Rim iz Sparte,  leta 219 pr. n. š., pa  si je z drzno kirurgijo prislužil vzdevek mesar.

Rimljani so hodili tudi v Eskulapov svetišče, kjer so kakor pri grških templjih verniki ostajali čez noč. To so zapisovali in pripisovali mnogo magičnih ozdravitev.

Ko so v templju molili za zdravje, so tam pogosto puščali zaobljubljena darila prizadetega dela telesa, da so boga spominjali na želeno ozdravitev.

Grki so zaslužni za velik napredek medicine in s seboj prinesli veliko znanja o delovanju človeškega telesa in zdravilih, ki so ga nabrali skozi svoje lastne izkušnje, s kolonijam ter prek trgovcev ipd.. Obenem pa je bila Rimljanom pomembna tudi higiena. Zanjo so začeli skrbeti že v času, ko so zgradili prve vodovode in kopališča in grobove so imeli zunaj naselij. Z zakoni so urejali in nadzirali dejavnost zdravnikov, z njimi so preprečevali splave, zastrupitve in malomarnost do bolnikov. Že v tistih časih so bili splavi pogosti, vendar ne na takšne načine kot danes, ko otroka iztrgajo iz ženske. Takrat so si žene pomagale z različnimi rastlinami, med katere je sodil tudi jesenski podlesek.

Cezar je zelo cenil dobre zdravnike ter jim dodeljeval pravice ali celo rimsko državljanstvo. Znan je bil tudi zdravnik Antonius Musa, ki je leta 23 pr. n. š. ozdravil cesarja Avgusta.

Največji Rimski zdravnik je bil Galen (ok.130-ok.200) je bil grškega rodu. Kot zdravnik in ranocelnik gladiatorjev si je pridobil dragoceno znanje o ranah in raznih notranjih organih in kasneje je postal osebni zdravnik cesarja Marka Avrelija. Imel je mnogo učencev in razširjal je svojo razlago o delovanju človeškega telesa, ki je temeljila na nazoru, da so jetra sedež žilnega sistema.

Galen

je bil eden največjih zdravnikov starega veka, čigar načela so dolgo vplivala na srednjeveško medicino. Po tem, ko je opravil številna študijska popotovanja v Malo Azijo, Grčijo in predvsem Aleksandrijo, kjer je prišel v stik z glavnimi medicinskimi šolami tistega časa in raznimi metodoškimi smermi, je od leta 157 opravljal svoj poklic v domovini kot gladiatorski zdravnik, kar mu je omogočalo poglobitev študija anatomije in kirurgije. Po prihodu v Rim je tam z velikim uspehom opravljal svoj poklic do leta 166, ko se je, verjetno, da bi ubežal kugi, vrnil v rodni Pergam.

V naslednjih letih mu je uspelo postati osebni zdravnik tako Marka Avrelija kot mladega cesarjeviča Komoda.

Galenovo znanstveno delo je bilo ogromno in skoraj v celoti se je ohranilo več kot sto petdeset del, ki obravnavajo poleg medicine še filozofijo, slovstvo in retoriko. V nasprotju z zdravniško specializacijo, značilno za tedanji čas, je Galen posegal s svojimi raziskavami skoraj na vsa področja, z opaznim nagnjenjem do metodološkega eklekticizma in sprejemajoč zamisli in pobude od vseh šol, ne da bi se odrekel lastni presoji. Obdarjen je bil z obsežnim teoretičnim in praktičnim znanjem, ki mu je omogočalo, da se je odlikoval tako v diagnozi kot v prognozi; povrhu je bil prepričan, da bi se morala medicina ukvarjati s posamezniki in da je vsak pacient poseben primer: zato je malo verjel splošnim teorijam.

Zaradi njegove metode, temelječe na natančnih poskusih, je antična medicina znatno napredovala v anatomiji in fiziologiji, posebej kar zadeva obtočila in nevrovegetativni sistem. V svojem glavnem delu Funkcije delov človeškega telesa Galen trdi, da so organi popolne enote, čudovito zasnovane za opravljanje funkcij, za katere so ustvarjeni: to prepričanje je izhajalo iz globokega religioznega občutenja in monoteistične vere, ki ga je poživljala in ga spodbujala v mišljenju, da je preučevanje človeškega telesa motiv za oboževanje in čaščenje boga stvarnika.

Ljudje vseh kultur se že od davnine obračamo k Naravi tako pri iskanju hrane kot pri reševanju zdravstvenih težav. Poleg Kitajske ima Evropa najbolj dokumentirano uporabo zdravilnih rastlin v preteklosti.

Rimska in grška medicina pa predstavljata osnovo kasnejše evropske medicine. Veliko danes uporabljenih zdravil ima svoje začetke v naravi. Morfin – sredstvo za lajšanje močne bolečine se še danes pridobiva iz glavice maka. Postopek priprave se je sicer spreminjal in danes je to čista snov izolirana iz glavic maka, ki ne spada več k zdravilom rastlinskega izvora.

Kaj pa so zdravila rastlinskega izvora?

To so zdravila, ki so narejena izključno iz rastlinskega materiala in kot učinkovino vsebujejo nadzemne ali podzemne dele rastlin, rastlinske izločke, izvlečke ali njihovo kombinacijo. Stari Rimljani so zelo dobro poznali zdravilna zelišča – tako so na primer uporabljali kamilico za odpravljanje kožnih težav, rman proti bolečinam v želodcu, koprivo za čiščenje krvi, žajbelj za vneto grlo, belo omelo za uravnavanje krvnega pritiska ipd. Poznavanje zdravilnih zelišč je bilo veliko in prav pri Rimljanih in Grkih so temelji sodobne uradne medicine.

Rimljani so se zdravili z najrazličnejšimi pripravki in stvarmi; tako sta v srednjem veku sta za spužve pokazali največje zanimanje duhovščina in medicina. Ker roževinasti skelet vsebuje veliko joda, so zdrobljene uporabljali kot zdravilo proti golšavosti.

Edino kontracepcijsko sredstvo, katerega uporabo sem ga zasledil v rimski medicini je bila vrba. Poleg tega so rimske žene uporabljale tudi veliko rastlin, ki so povzročile splav. Omenil sem že jesenski podlesek, ki pa ni edini – uporabljale se tudi muškatni orešček, navadni komarček, miro, grenko pomarančo, cimet in mnogo drugih rastlin.

Že Rimljani so vedeli, da vino v določeni meri obvaruje organizem pred infekcijskimi boleznimi. Baktericidni učinek vina temelji predvsem na visoki koncentraciji vodikovih ionov, torej na nizkem pH, in se med vsemi pijačami najbolj približuje kislosti želodčnega soka – vedeli so tudi da podaljšuje življenje, po novih raziskavah naj bi kozarec redečega vina dnevno življenje podaljšal kar za okoli 11 let! Niso pa ga uporabljali le za pitje temveč tudi kot sredstvo za razkuževanje in čiščenje ran, čiščenje črevesja, proti zapeki in nespečnosti ter za uničevanje glist in odpravljanje bolezni sečnih organov. Zelo priljubljeno je bilo tudi kot sredstva za utapljanje žalosti.

Nič manj pomembno ni bilo zdravljenje z vodo.

Običaj kopanja iz higienskih ali zdravstvenih razlogov sega zelo daleč nazaj. Kopalnice so odkrili med ruševinami starega Egipta, tiste, ki so jih našli v Grčiji, pa so iz obdobja okoli 1500 p.n.š. Rimljani, ki so sloveli po svoji ljubezni do razkošja, so poznali vroče, parne in hladne kopeli in so jih uporabljali kot družabna središča za prijateljska srečanja in poslovne sestanke.

In primer iz naših krajev; Rogaška Slatina je prepoznavna po izvirih mineralne vode. Mineralno vodo so v tem kraju odkrili Rimljani, v 17-tem stoletju pa je Rogaška Slatina kot zdraviliški kraj postala znana po celi Evropi. Priporočali so pitje pol litra tople mineralne vode zjutraj na tešče, kar naj bi pomagalo proti obolenjem želodca in črevesja, spodbujala pa naj bi tudi obnovo krvi. Tako pitje je to tako učinkovito, da ta prakticirajo še danes.

Lansko leto smo izvedeli, da so meso shranjevali v medu, letos pa še nekaj o njegovi zdravilnosti, ki so jo stari Rimljani dobro poznali.

Med na primer olajšuje izkašljevanje, deluje antiseptični in razkužilno. Proti prehladu in vročini so pili vročo limonado z medom. Z njim so pogosto zdravili rane, ki jih je razkužil in pospešil celjenje.

Limono so Rimljani uporabljali kot protistrup za vse vrste zastrupitev. Za vse vrste zastrupitev so jo uporabljali kar so bili takrat strupi, kot tudi hrana s katero so se lahko zastrupili naravnega izvora.  Z njo so preprečevali tudi skorbut, ki nastane pri pomanjkanju vitamina C. Malarijo in migreno so zdravili s kavo, v katero so dali limono. Pomaga tudi pri obilni menstruaciji in sicer s pitjem soka treh do štirih limon dnevno. Danes je znanstveno dokazano, da limona krepi, deluje razkužilno in odvajalno, oži žilice in krči tkivo, deluje kot antioksidant in odpravlja strupe.

Zdravili so tudi s soljo, ki je bila tako cenjena, da so rimski vojaki dobili plačilo v obliki soli. Zelo so jo cenili tudi stari Grki – Homer ji je nadel ime božanska.  S soljo so odpravljali gliste pri otrocih in sicer s klistirjem. Uporabljali so jo kot splošni spodbujevalnik, kot sprožilec bruhanja, za razkuževanje, lažjo prebavo ter kot odvajalo.

Starogrški in starorimski zdravniki so kajensko papriko uporabljali kot vroče zdravilo za hladne bolezni, kot so utrujenost, dremavica, lenobnost, prehlad, katar, za  slabo prebav in za preprečevanje dovzetnosti za okužbe. V hladnih zimskih dneh so si noge pogreli tako, da so v volnena nogavice nasuli kajensko papriko...

Kis je priporočal že Hipokrat in sicer za zdravljenje vnetih dihal in prehladov. Razredčenega z vodo so uporabljali kot razkužilo pri tifusu, griži in škrlatinki, pomešan s soljo pa je odlično sredstvo za bruhanje, za hitro odpravo okužb in strupov v prebavilih. Zanimiva je tudi ugotovitev Rimljanov, da skorajda skuhan fižol, ki mu dodamo malo kisa ne napenja.

Zelje je v Rumu veljalo za vsesplošno zdravilo. Rimljani so šesto let živeli brez zdravnikov in Kato je rekel, da gre zahvala za to zelju. Pitagora je za zdravljenje živčnih bolezni priporočal enodnevno kuro s surovim zeljem. Mornarji so zelje uporabljal za preprečevanje skorbuta. Surovo zelje je slovelo po tem, da čisti kožo, kri, odpravlja strupe iz jeter, zdravi vnetje sklepov, glavobol in mačka, spreobračal pa naj bi celo alkoholike.

Grki so imeli olivno olje za simbol modrosti. Rimljani so se od njih aučili pridobivanja le tega in ga uporabljali kot tradicionalno zdravilo za slabo delovanje jeter in težav z žolčem. Otroke, ki so močili posteljo, so s toplim olivnim oljem masirali po ledvenem delu trebuha. Hkrati so ga uporabljali kot blago odvajalo ter za upočasnitev staranja.

Por so uporabljali kot krepčilo za vse telo. Radi so ga jedli tudi kot zdravilo proti kašlju in za izboljšanje lasu. Plinij je zapisal, da je rimski cesar Neron nekaj dni v mesecu, ko se je pripravljal na pevski nastop jedel le por z oljem, da je ohranil čisto grlo. Če je človek pogoltnil kakšen oster predmet, so ga po starem zdravili tako, da je jedel le kuhan por. Porova vlakna naj bi se ovila okoli predmeta in preprečila poškodbo na želodcu ali črevesju, dokler se predmet ne bi izločil iz prebavila.

Peteršilj je morda najbolj razširjeno kulinarično zelišče, že od časov stare Grčije in rima pa mu pripisujejo tudi magične moči. Posvečen je bil kraljici Hada – Persefoni, in so ga jedli na sedminah in polagali na nagrobnike, da bi umrlim prinesel srečo. Zatikali so ga v toge, da bi se zaščitili pred boleznimi, gladiatorji pa so ga jedli, da bi jim povečal moč. V stari Evropi so peteršiljevo korenino uporabljali za zdravljenje zlatenice, malarije in vodenice.

Jabolka danes pogosto spregledamo in se ne zavedamo, da so zdravilna. Stari Rimljani so se tega dobro zavedali. Nekdo je celo napisal, da bi doktorji ostali brez dela, če bi vsakdo zvečer pred spanjem pojedel jabolko. Zrele sadeže so že v starem Rimu uporabljali kot odvajalo, nezrele pa kot sredstvo proti diareji oz. po domače driski. Uporabljali so ga tudi za zdravljenje gripe, vročine, bolezni srca, slabokrvnosti ter za zmanjševanje nabreklosti nosne sluznice. Kot pomirjevalo so uporabljali kuhana jabolka, kot oblogo za podplutbe, vnete oči in krčne žile pa oblogo iz naribanih jabolk.

Grki in Rimljani so trpotec uporabljali za rane in kožne okužbe, pa tudi pri ugrizu steklega psa. Ker raste ob poteh, je bilo v starih časih zelo primerno za popotnike, saj so ga uporabljali za izvin in manjše poškodbe.

Nepoznana jim ni bila niti začetna kiropraktika, katere začetnik je verjetno Hipokrat. Ta je s posebnimi prijemi ravnal kosti in jih postavljal nazaj v pravo lego. Zdravljenje z manualno medicino obsega zdravljenje bolečin v vseh treh predelih hrbtenice (vratni, prsni in ledveni), zdravljenje sklepov in simptomov,ki so povezani s problemi hrbtenice, kot so glavoboli, vrtoglavice, bolečine v sklepih, rokah, nogah, mravljinčavost itd. Večina teh simptomov namreč povzroča pritisk mišic ali vretenca na živce, kar povzroča bolečine, pri glavobolih pa gre največkrat za pritisk na vratno arterijo, kar povzroča zmanjšanje cirkulacije krvi v možgane.

Spoznali smo torej nekaj o njihovi medicini, ki jo danes večinoma obravnavajo kot alternativno, čeprav se je prav iz nje razvila tudi današnja šolska medicina.

In še za zaključek;

Že Rimljani so vedeli, da je česen močan antibiotik,da vsebuje veliko vitaminov in deluje krepčilno, zato so ga redno jedli in dajali tudi vojakom.

Moj referat pri predmetu latinščina

Jure Ahačič