Contributed by zoki_poki - 13.01.2005

DNEVNIK. 3 JANUAR 1987

Čutim vibracije in se dvignem. Razgledam se po svoji sobi in opazim da je rahlo spremenjena. Zidovi in pohištvo so drugačni kot v moji pravi hiši. Grem skozi vrata in se znajdem v neznanem okolju. Približa se mi ženska znanega videza; je visoka z dolgimi rjavimi lasmi in svetlečimi očmi (60-90-60 op. prev.). Pristopi k meni in se mi nasmehne. »Pogrešala sem te«
»Tudi ti«, ji instinktivno odgovorim. Strastno me poljubi in me prime za roke. Naenkrat se znajdemo na drugem mestu… v nekem čudovitem parku. Smo na bregu modro-zelenega jezera. Vse kar me obdaja – drevesa, trava, gladina vode – je živo in vibrira. Gledam jo in čutim ljubezen. Opazuje me. »Tako veliko potuješ…potrebujem te, tukaj«.
»Zdaj sem tukaj«, ji odgovorim, ko jo objamem. Njen obraz in njeno telo svetijo kot deset tisoč majhnih lučk. Se poljubiva; moj razum preplavi močan tok energije. Najina telesa in najine misli se spojijo v močni eksploziji radosti in ljubezni. Najine misli se spojijo in se stkejo na tisoč nežnih načinov. Potopim se v njen um kot se ona v mojega. Ekstaza je nepopisljiva. Prvič v življenju se počutim polnega in celega. Pomislim: Moj Bog, nočem da se konča!
V trenutku se znajdem v svojem telesu. Moja bit vibrira na tako visokem nivoju kot še nikoli prej. Celotno moje fizično telo deluje drugačno, bolj svetleče, lahko, polno energije. Ležim na postelji in uživam v občutku energije, ki valuje v meni.

DNEVNIK. 15 OKTOBER 1988

Ponovim svojo sugestijo in utonem v spanec. Čez nekaj trenutkov že lebdim nad svojim telesom in, kot po navadi, si rečem: »jasnost!«. Takoj zatem se moje misli zjasnijo in odidem raziskovat. Doživim občutek premikanja in se znajdem v nekem čudovitem parku. Opazim veliko sprehajalcev, biciklistov in rolkarjev. Prostor je zelo velik, kot nogometno igrišče, z mnogo drevesi in visokim zidkom. Opazim žensko z otroškim vozičkom in dva froca, ki se igrata z žogo. Mojo pozornost še posebej pritegne voziček saj v prejšnjih potovanjih nisem nikoli naletel na otroke. Na moje veliko presenečenje mi pride blizu rdečelasa deklica, ni jih mogla met več kot dvanajst, in me vpraša:
»Si nov tukaj, kajne?«
»Mislim da ja«, ji odgovorim.
Naenkrat začne deževat in vsi začnejo tekat v iskanju zavetja. Osupel sem, v vseh petnajstih letih nisem nikoli doživel spremembo vremena v svojih potovanjih!
Deklica me gleda in nakaže zavetje pod drevesom.
»Pridi, gremo tja«.
Ne morem verjeti kako resničen je ta dež; vsrkujem kapljice na obrazu in se sprašujem, če je to ugoden prostor. Iz radovednosti se skoncentriram da bi ustavil dež. Mala me gleda kot da bi ponorel.
»Kaj delaš?«
»Ustavljam dež.«
V trenutku neha padat. Mala me še vedno gleda in me vpraša:«Kaj si popotnik?«
Čutim da me vleče v hrbtu, vem da je čas za odhod.
»Moram iti.«
»Se boš vrnil?« me vpraša z razočaranim tonom.
Vrnem se v telo, mravljinci izginejo in pridobim fizične čute. Ko odprem oči se mi v mislih prikaže obraz deklice. Ne vem zakaj, ampak čutim da mi manjka.
Prepričan sem, da jo poznam, samo ne spominjam se kdaj in kje sem jo spoznal.

DNEVNIK. 16 SEPTEMBER 1989

Zaspim medtem ko kot po navadi ponavljam svojo klasično sugestijo: »sem ven iz telesa«. Ojačam sugestijo in jo poskušam obdržati čimdlje v umu tako, da je to zadnja misel preden zadrnjoham. Zbudim se in čutim rahle vibracije in nagle premike. Po nekaj sekundah se znajdem v velikem večnadstropnem parkirišču. Medtem ko se ogledujem naokoli opazim bleščeč nov avto(peugot 306 op. prev.) zakopan pod smetmi. Prizor je tako nenavaden da se začudim, kako je lahko kdo naredil kaj takega tako čudovitemu avtu. Približam se mu in začnem odstranjevat smeti. Zavedam se nečloveškega napora, ki bi bil potreben da odstranim vse smeti in vendar nadaljujem s čiščenjem. Očistim dovolj da lahko pokukam v notranjost avtomobila. Notranjost oddaja močno belo svetlobo, in vibrira od življenja in energije s katero se počutim nekako povezan.
Iz nič se pojavi avtomobil in se ustavi pred mano. Za volanom sedi nek dečko katere občutek imam da ga zelo dobro poznam, samo spomnit se ne morem kje in kako sva se spoznala(spet ista lajna op. prev.). Nasmehne se mi in mi reče: »še veliko dela imaš«
»Mi pomagaš?« ga vprašam.
Zasmeji se mi in mi odgovori; »vsak mora poskrbet (sam?) da osvobodi samega sebe«
V trenutku se vrnem v telo.

Odlomek prevedel njegovo visočanstvo zoki
Knjiga: Adventures beyond the body. How to experience out-of-body travel.
William L. Buhlman

*trip=LSD

Opomba Carovnice.org Team: z objavo tega članka ne napeljujemo na uporabo nelegalnih drog!